Ljubezen daje cveteti
Ljubezen je potrpežljiva (1 Kor 13,4). Vedno čaka priložnost in išče pot, kako bi dala vse za tisto, kar ljubi. Tudi ko se zdi, da nima več idej, jih vneto išče, da bi omogočila ljubljeni osebi/skupnosti/ideji/... cveteti.
Bog, ki nas ljubi, želi, da smo srečni, da zacvetimo. Išče način, kako bi vsakega izmed nas odrešil navezanosti na vse, kar nas vleče stran od Njega. Vsakogar vabi in odrešuje na povsem svoj oseben način. On, ki nas je ustvaril, dobro ve, da bomo le pri Njem srečni. V nebesih bomo s poveličanim telesom cveteli. Ne vemo pa še, kakšni bomo (1 Jn 3,2), ker smo videli le drobno seme, naše umrljivo telo, ki mora umreti, da lahko vzcveti v novo življenje v nam povsem nepredstavljivih čudovitih dimenzijah.
V ljubezni ni receptov
Bog sam je ljubezen, a ljubezen ni bog, četudi izven Njega ni ljubezni. On je popoln, nas popolno ljubi in popolno odrešuje. Daje nam zgled, kako ljubiti. Ljubezen je vedno iznajdljiva, ustvarjalna, ne dela po receptih in šablonah. Niti dve stvaritvi nista enaki.
Tudi starši smo iz ljubezni do otrok ustvarjalni, nekoliko bolj potrpežljivi in želimo dati nekaj novega, omogočiti nekaj, česar sami nismo prejeli ... Kdor ljubi svoje bližnje, sebe, delo, stvarstvo, Stvarnika, bo vedno ustvarjalen v svoji vlogi moža, žene, očeta, mame, vzgojitelja, umetnika, podjetnika, delavca, vernika, duhovnika ... Seveda pa smo vsi samo ljudje, nepopolni in zato nepopolno ljubimo, nepopolno dajemo, nepopolno vzgajamo ...
In Kristus se je za nas daroval, ko smo bili še nepopolni, grešni. To je nekaj povsem novega za ta svet, za človeško naravo, nekaj izvirnega, ustvarjalnega. Težko bi si pred krščanstvom zamislili, da bi popoln Bog umrl za nepopolnega človeka na tako nečloveški, nepošten in sramoten način. To je ustvarjalnost Njegovega križa. On deluje izven naših miselnih okvirjev. On, nikoli ne obupa v odreševanju vsakega posameznika. Njegova stvaritev smo. Ves čas išče načine, kako bi nas uril v podobnosti Kristusu, da bi sprejeli svoj križ in ga pomagali nositi tudi drugim.
Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.
(Rim 5,3-8)
Preizkušnja in odziv nanjo, ki je mene približala Njemu, ne bo nujno delovala tudi pri drugih kot po receptu, šabloni. Niti pri meni ni nujno, da bi nekaj delovalo v drugačnih okoliščinah. So pa različna pričevanja (1), življenjepisi svetnikov in predvsem Sveto Pismo s poudarkom na zapovedih in Novi zavezi zelo pomembni, da se učim prav ljubiti. Ni to recept, je smer, Kristus sam pa je celo Pot.
Rad te imam
Tudi pri stavkih Rad te imam in Lepa si, dekle/žena zacveti, zasije, če le vidi, da je bilo izrečeno na novo, izvirno, ustvarjalno, iskreno, ne le po šabloni, iz navade ali zaradi ljubega miru. Priznam, tudi sam sem ta dva stavka (predvsem drugega) Karolini kot dekletu precej pogosteje izrekel kakor pa v letih zakona kot ženi, četudi nista bila nič manj resnična.
Vsako še tako malo dejanje prave ljubezni je vsakič narejeno na novo, izvirno. Podobno se Kristus vsakič znova v celoti daruje pri sveti maši, vendar smo hkrati živo navzoči tudi pri prvi zadnji večerji na prvi Veliki četrtek in edinstveni prvi daritvi na prvi Veliki petek. Z vsakim prejetim zakramentom nam Bog na novo izkaže ljubezen, brez avtomatizma, ne glede na to, da so duhovnikove roke prav tako grešne, ampak so pa tudi posvečene.
Četudi se odločimo za odličen "recept" (stavek sozakoncu Rad te imam, molitev rožnega venca ...), ga "pripravimo" na novo, z vsaj ščepcem izvirnosti, kar da našim mislim, besedam in dejanjem prijeten (božanski) okus. Vsakič, ko smo iz pristne ljubezni ustvarjalni, sodelujemo v stvarjenju. Ustvarjalnost je naša bogopodobnost.
Slávi Ga
Še nekaj verzov za konec:
Ni nujno ti biti P(p)rešeren,
da se jezik dotakne neba.
Slávi Ga!
Ni nujno ti biti veren,
a križ se vsakomur poda.
Sprejmi in vzljubi ga.
(1) Svojih razmišljanj in pričevanj še zdaleč nimam za popolna ter sebe nimam za svetnika, čeprav nebes se veselim in tja priti si želim. Želim pa s temi zapisi prinašati več Njegove svetlobe v ta svet, ker ljubim, Boga, družino, Karolino.