O blogu

Namen pisanja

Nikoli nisem bil nek samozavesten govornik. V pisanju pa sem se vedno počutil močnega, ker imam čas za razmislek, ponovno branje, popravke, četudi ocene esejev pri slovenščini in filozofiji niso bile posebno dobre, ker običajno ni bilo dovolj časa ali pa so bile tematike zame subjektivno nezanimive. Blog sem začel pisati že leta 2017 in po enem letu pisanja zaključil ter pričel pisati interne priprave na sveto mašo za zbor MPP, s čimer sem nadaljeval vse do svojega odhoda iz zbora ob koncu študentskih let.

Ob zaposlitvi, zakonu, starševstvu in med ženinim zdravljenjem pa ni bilo časa in energije za pisanje. Po odhodu preljube ženke Karoline k nebeškemu Očetu pa se mi je življenje precej spremenilo in me je v teh letih marsičesa novega naučilo. Načrtujem, da bi s pisanjem nadaljeval na tej strani v želji po širitvi veselja do življenja, zaupanja v Boga in hvaležnosti. V vsem tem mi je bila in je še vedno Karolina velik zgled.

Kako redno bom objavljal, je odvisno med drugim od idej in časa. Verjetno pa vsaj za začetek največ eno objavo na mesec.

---

Zakaj Rože dobrega?

Rože dobrega je naslov, ki kot nasprotje odgovarja Baudelairejevi (1) pesniški zbirki Rože zla (1857). Kot primer rož dobrega pa se zdijo sončnice več kot primerne zaradi njihovega obračanja proti soncu. S tem blogom si želim svoj pogled in tudi poglede bralcev usmerjati k dobremu, k življenju, k ljubezni, h Kristusu.

Z enakim naslovom sem poimenoval že svojo beležko, kamor občasno zapišem kakšno pesem že od srednješolskih let. Zaradi te beležke in prvega bloga sem sončnice kot rože res nekoliko bolj vzel za svoje že dolgo preden sva se s Karolino spoznala. Sva jih pa za svoje vzela tudi kot par:

1. že kot fant in dekle sva se klicala sonček in sončnica;
2. sončnice sva imela tudi za glavnino poročne okrasitve;
3. skupna najljubša barva nama je bila rumena;
4. eni izmed njenih najljubših uhanov so bili v obliki sončnice;
5. v njenih očeh (šarenicah) sem videl obliko sončnice;
6. Karolina je kupila vrečko semen za okrasne sončnice z namenom, da s tem ohranja naravnanost na to, da bo tudi jesen dočakala, ker da bi jih sejala zase. Nekaj tednov po njeni smrti sem jih posejal na njen grob in so zrasle precej višje kot je pisalo na sami vrečki. Na koncu so res bujno cvetele zanjo.

---

(1) Charles Baudelaire (1821-1867), francoski pesnik in esejist, o katerem se uči tudi v gimnaziji pri slovenščini.