Vse, kar naš razum lahko sprejme in kar lahko na kakršen koli način izrazimo (verbalno, fizično, umetniško ...), je le bolj ali manj popačen in poenostavljen pogled na kakšen drobec Resnice (1).
Abstrakcija Resnice
Vsaka moja misel o Bogu (in pravzaprav tudi o kateri koli stvari ali pojmu) je le abstrakcija doživljanja v odnosu z Njim, ljudmi in ostalim stvarstvom. Vsako doživljanje je le moja spoznavna resničnost, le projekcija prave in edine Resnice. Človeški razum je omejen in s tem sam po sebi ni zmožen v polnosti spoznati neskončne celote. Abstraktno ni bolj kompleksno, ampak v resnici je v svojem bistvu poenostavljeno, popačeno, posplošeno, povzeto, da bi lažje vsaj delno razumeli polno kompleksnost.
Ob mišljenju v svojo omejeno predstavo projeciramo neskončno dimenzionalno Resnico. Kot bi vse opisovali le s poenostavitvijo oblik na topološke lastnosti (število ploskev, lukenj ipd.), s čimer krožnik in palačinka izgledata ena in ista stvar, ali bi neskončno dimezionalne oblike projecirali na dvodimenzionalno steno s črno-belim projektorjem ali celo na enodimenzionalno nit, pri čemer ne vemo, kakšno transformacijo imamo, najverjeneje pa niti ni linearna (nenavadna oblika leče, poškodbe in umazanija na leči projektorja ...), pri niti je večina informacije niti ne doseže.
Jaz prepoznavam najbolj poln, jasen in nepopačen pogled na Resnico do najvišje dojemljive dimenzije v nauku katoliške Cerkve in v Svetem Pismu, saj verjamem, da je v njem razodetje od Boga samega, ki naš razum presega. Priznam, da seveda vsega ne razumem in s tem včasih govorim, pišem in počnem stvari, ki s tem niso skladne. Četudi bi študiral teologijo, ne bi mogel imeti polnega spoznanja, saj le delno spoznavamo, kakor pravi apostol Pavel. Menim, da je dobro imeti nek zaupanja vreden temeljni nauk iz katerega gradim svoj pogled na sveto in svet.
Dvom v svoj ali drug pogled pa ni vedno slab. Včasih z dvomom, seveda če je v zdravih mejah, neko misel na novo premislimo, se poučimo in pogled okrepimo, včasih pa je dvom v obstoječ pogled začetek spreobrnjenja. Je pa spreminjanje pogleda težko in običajno postopno, zato je zelo pomembno kakšno izkušnjo sveta in Boga ima že majhen otrok, kakšne imamo odnose z najbližjimi, o čem se pogovarjamo, kaj poslušamo, beremo, gledamo in s čim kakor koli drugače polnimo svoje misli.
Skupno spoznavanje
Tudi vse tole je le abstrakcija tega, kar mislim, moja misel je le abstrakcija/projekcija/popačenje tega, kar je res, pa naj se še tako trudim. Namen bloga ni, da v njem zapišem resnico, ampak da le poskusim izraziti svoj pogled nanjo, svoje razumevanje. V tem odkrivanju različnih perspektiv pa si pomagamo odkrivati Njega. Včasih je neznansko težko sprejeti pogled drugega, ker se zdi, da z mojim pogledom nima prav nobene povezave, čeprav je morda večja težava, da svoj pogled vse prevečkrat kar enačim z Resnico. A ta bo za moj razum vedno nepredstavljiva, četudi bi vsako predstavo vsakega človeka zmogel združiti v eno celoto, saj bi bila tudi to le precej bolj detajlna, manj popačena, ampak še vedno omejena projekcija (unija končno veliko omejenih množic je še vedno omejena).
Narobe se zdi trditi, da je neko človeško mnenje edino pravo, ker je vsako mnenje podvrženo nepopolnosti in omejenosti človeškega uma, s tem pa je precej daleč od Resnice, četudi jo izmed vseh razlag najbolje opisuje. Kot bi primerjali silhueto in fotografijo pice, kateri še vedno manjka vonj, okus, tekstura ... kljub temu se verjetno lahko strinjamo, da fotografija pico opiše veliko bolje od silhuete.
Odrešujoče spoznanje
Morda se zdi tak pogled na razumsko nedoseglivost Resnice kar malo zastrašujoč, a vsaj meni je vedno bolj odrešujoče zavedanje, da ne morem in ne potrebujem vsega vedeti in razumeti. S takim pogledom se mi zdi lažje sprejemati mnenja drugih, biti odprt do novih spoznanj o Resnici, Ljubezni, Bogu in živeti bolj brezskrbno. Konec koncev je odrešujoče sprejeti svojo nepopolnost, grešnost, ker ni samoodrešenja. Odrešujoče je zaupati v Božjo previdnost (Božjo voljo (2)) kljub nevednosti, kakšna prihodnost me čaka. Naj mi bo dovolj, kar mi Bog daje, četudi je to videti le en korak pred seboj. Moram se pustiti voditi, spoznavati postopoma in se biti pripravljeni česa novega naučiti.
(1) Seveda tu nikakor ne ciljam na istoimensko slovensko politično stranko in tudi v nadalje se v svojih blogih ne bom ukvarjal z dnevno politiko, četudi bi v istem stavku govoril o Resnici in Svobodi, ampak z veliko začetnico vedno ciljam na absolutno resnico ali svobodo.
(2) Božja volja v svojem nepopačenem smislu, brez političnega opravičevanja vojn (npr. križarskih) ipd.