Sveti zakon
V teh dneh mineva 5 let, odkar sva s Karolino stopila pred oltar (1). Nisva pa stopila le pred oltar in drug drugemu na(s)proti. V tistem trenutku sva v prisotnosti duhovnikov, sorodnikov in prijateljev v svoj nastajajoči zakon povabila tudi Boga, da bi ta zakon posvetil. Božji blagoslov ni nekakšno zavarovanje pred preizkušnjami, ampak če že, pred temo. Je Kristusova luč, da bi preizkušnje lažje prestali.
(1) Mimogrede: s hčerko sva obletnico prav lepo sproščeno praznovala z dnevom dopusta, obiskom groba, obiskom nam ljube cerkvice svetega nadangela Gabriela na Planici in svete maše.
Dodatna omejitev
Zakaj se sploh (cerkveno) poročiti? Verjetno je za marsikaterega bralca poroka povsem nepotreben, zastarel in predvsem pretirano drag obred. Morda se vam zdi zakon le dodatna omejitev, ki vas naredi manj svobodne. Res prinaša tudi kakšno omejitev, a v pristni ljubezni med zakoncema so te omejitve nemoteče, včasih pa celo dobrodošle. Človek, ki res ljubi, ne potrebuje zakonov in zapovedi, ker jih spontano upošteva. Zakoni in zapovedi nam koristijo v naši nepopolnosti, sebičnosti.
Sveti zakon je kot ograja, ob kateri je lažje priti na cilj. Brez nje je vsaj na nekaterih delih presneto težko, spet drugič se res zdi nepotrebna. Plezalec se ne pritožuje nad omejitvijo, ki mu jo prinaša vrv, čeprav večino časa res ne visi na njej in tako ta le ob kakšnem padcu res opravlja svojo še kako koristno nalogo. Starši se ne pritožujejo nad ograjo, ki otroško igrišče omejuje, saj jo razumejo kot nekaj, kar predvsem varuje pred prometno cesto. Svoboda ni vedno brez ograj in mej, ampak svobodo prinaša sprejemanje omejitev, ki so nam v korist. Plezalec brez vrvi se ne bi počutil nič bolj svobodnega, ampak celo manj. Prav tako starši in otroci na igrišču brez ograje ne bi bili bolj svobodni, ampak celo manj.
Ograja omejuje, a s tem tudi daje varnost. Sveti zakon daje varnost, da sta dve nepopolni (grešni) osebi lahko to, kar sta. Daje varnost, da se mi ni treba pretvarjati, ker bi me bilo strah, da me bo "partner" (2) zapustil. Tako sta res drug pred drugim lahko sproščeno povsem gola (ne samo fizično), ker je okolje varno. Je pa včasih težko sprejeti, da drugi ni popoln ali sprejeti njegov odziv na mojo nepopolnost. In sveti zakon kot zakrament nam pomaga v trenutku dvoma, strahu, sramu, ker sva si ljubezen in zvestobo obljubila. Ob tem nama je tudi Bog obljubil, da bo v vsem zraven. V nebesih pa se ne bodo ne ženili ne možile, ker tam ne bo strahu, da bi kdor koli izkoristil ali zapravil mojo ljubezen, zaupanje. Tam ne bo potrebe po vrveh, ograjah, mejah, ker ne bo utrujenih rok, nepozornih voznikov, neiskrenih odnosov ...
Iluzija je ideja, da bi tako družbo brez omejitev lahko dosegli že na zemlji, predvsem pa da bi ta odsotnost meja delovala. Rešitev ni v tem, da odstranimo omejitev ali ograjo, ker neprestano pretvarjanje in skrb izčrpavata, kar tudi sicer dobronamerne ljudi v trenutkih šibkosti lahko privede do nerazumevanja, zamer ... Ograja je potrebna in hkrati je nujna tudi pozornost, pripravljenost delati na tem odnosu.
Da ne bo pomote, sveti zakon ni samo omejitev. Je veliko več. Je vidno znamenje Božje ljubezni (kar so zakramenti), kar zakoncema daje moč za bolj Božjo ljubezen. Daje krila, da ljubimo preko ovir.
(2) Izraza "partner" v smislu življenjskega odnosa med moškim in žensko ne maram. Zakonca nista samo partnerja v policijski patrulji, ki bi le preverjala, ali imajo otroci čelade, ali so pojedeli vso zelenjavo s krožnika, ali so zvečer pravočasno v postelji, kdo je pustil dvignjeno straniščno školjko in ali je vsak opravil svoj del hišnih opravil. Zakonski odnos je oseben, ni samo dogovor, pogodba ali kompromis med dvema partnerjema oziroma vsaj naj ne bi bil.
Kaj pa če ...?
Kaj, če vidim, da ona ni popolna? Kaj, če spoznam "boljšo"? Kaj, če se ne bo več trudila biti dovolj dobra (3)? Potem živim v pretvarjanju, da res ljubim. Če pa res ljubim, ji pustim biti kar je in ji to pred vsemi brez težav obljubim, da bom z njo, tudi ko ne bo lahko in bi se zdelo lažje pobegniti v službo, šport, hobi, drug odnos, alkohol ... Seveda niso vse te stvari same po sebi slabe. Odvisne so od količine in od tega, ali bi moral biti takrat morda ob ženi ("moral" ne v smislu pravil, ampak v smislu pristne ljubezni, ki me vleče, da ji v težkih trenutkih stojim ob strani). Sveti zakon, to omejitev, potrebujeva oba, ker sva nepopolna, tudi če na odnosu sicer veliko delava in se trudiva biti ljubeča, spoštljiva ...
Zakon je breme, je jarem, a z Božjo ljubeznijo je svet, svetel, lahek, prijeten.
(3) Dragi prijatelj, če se v tem vprašanju prepoznaš in veš, da sem tako razmišljanje slišal od tebe, vedi, da sem ti hvaležen, da si mi dal misliti, in cenim tvojo iskrenost, četudi na iskreno nepopolnost očitno gledam drugače.
Resnica osvobaja
Ko ljubim, si želim ljubljeno osebo zavarovati, pred svetom in pred lastno šibkostjo, a to ne pomeni, da svojo šibkost pred njo skrivam. Zakonca morata biti v odnosu iskrena, gola, ranljiva. V tej ranljivosti se morata sprejemati in si dobronamerno pomagati.
In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)
Ni svobodnega odnosa v pretvarjanju, da ni ran, da je vse v redu. Je pa veliko neiskrenosti in zamer tudi med cerkveno poročenimi pari. Kristus nam nežno ponuja svojo luč in nas ne sili, če si zapiramo oči (gledamo, a ne vidimo) in ne dopustimo, da naredi naše odnose bolj iskrene, svetle.
Od sozakonca se moram biti pripravljen kaj novega naučiti in tudi od drugih zakoncev (recimo v zakonski skupini), duhovnikov, terapevtov ... Ne domišljajmo si, da lahko vse rešimo sami. Sveti Bernard je dejal:
Kdor si za učitelja postavlja samega sebe, postane bedakov učenec.
Poročna obljuba
Naj na tem mestu za zaključek že tako dolgega razmišljanja omenim le še eno pogosto napačno razumevanje poročne obljube. V njej ni "dokler naju smrt ne loči" ampak "...obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja." Torej ne le do smrti prvega od naju, ampak bom ljubil in spoštoval vse do svoje smrti (4).
Če naju je spravil skupaj in je med nama, nama bo pomagal tudi v preizkušnjah. Zavedanje, da je On zraven v preizkušnji, olajša breme. Vsaj nama je.
(4) Malo za šalo, malo zares. Kristjani verujemo, da življenja po smrti ni konec. Ampak za tisti del življenja obljuba niti ni potrebna, ker v nebesih pa res ne bo težko še naprej ljubiti in spoštovati še tako zahtevnega sozakonca, prav tako pa tudi vseh ostalih, ki bodo tam.