Ta tema bo zagotovo za marsikoga neprijetna, vendar jo kljub temu že od samega začetka pisanja bloga želim odpreti. Zdi se mi namreč zelo pomembna za vse nas, minljiva bitja. Zelo naravno je, da nas je strah prehitre smrti, a kljub vsemu se mi zdi strah pred smrtjo pogosto precej pretiran celo med kristjani, ki sicer verjamemo, da po telesni smrti ni konec. Poleg tega se mi zdi ta čas meseca oktobra med 800. obletnico smrti sv. Frančiška Asiškega in praznikom Vseh svetih kot nalašč, da delim te misli.
Sestra smrt
Smrt nam je pogosto figurativno predstavljena kot zahrbtna koščena botra s koso. Nadvse neprijetna in hkrati precej zgrešena podoba, ki nakazuje zgolj naše nerazumevanje Božjega načrta (1). Sveti Frančišek je smrt imenoval za našo sestro. Ob izkušnji prisotnosti ob smrti svoje žene bi se dosti bolj strinjal z njim. Smrt je lahko tudi lepa in bi jo lažje opisal kot sestrico, ki te za roko pospremi k nebeški gostiji. Smrt (ne pa nujno tudi čas pred njo) je namreč težka za ljudi okrog, ne za umrlega.
Odrešujoče je živeti razbremenjen strahu pred smrtjo, imeti z njo lep odnos. Bi rekel, da se Karolina večinoma smrti ni bala, bolj jo je skrbelo za naju s hčerko (predvsem za hčerko, seveda) in bolj jo je bilo strah neznosnega ter dolgotrajnega trpljenja, če ga ne bi zmogla sprejeti. Človeka ne teži sama smrt, ampak trpljenje. Trpljenje pa je v veliki meri bolečina, ki ji ne vidimo smisla. Smisel pa je v Bogu, v ljubezni.
(1) Seveda tudi jaz Božjega načrta ne razumem. Razumem pa, da ga na tem svetu nikoli ne bom v polnosti razumel in mu lahko le zaupam.
Molitev za zadnjo uro
Lastne smrti se zdaj kar nekako veselim, ker vem kdo in kaj me čaka po njej (sem pa seveda hvaležen za življenje do zadnjega diha). Bolj kot smrti in srečanja s sestrico smrtjo se veselim nebes, kamor si želim priti. Prav zato si želim biti na tisti trenutek pripravljen in s tem spoznavam, zakaj je bila našim prednikom v času preizkušenj (turških vpadov, kuge, vojn, naravnih nesreč ...) tako blizu molitev za zadnjo uro in molitev rožnega venca (2).
V molitvi za zadnjo uro ne molimo le za fizične okoliščine smrti, ampak predvsem, za to, da bi bili spravljeni z Bogom (spreobrnjeni) in ljudmi. Spokojna smrt v starosti doma v krogu dragih je le bonus. Veliko bolj pomembno je umreti odprtega duha in čistega srca, četudi mučeniško. Molimo in trudimo se lahko, da bi bili Jezusu čim bolj podobni in s tem vsak trenutek pripravljeni na svojo smrt. Da bi bili krotki in iz srca ponižni, ko nas bo On poklical k sebi.
(2) Rožni venec je pretežno sestavljen iz Zdravih Marij. Vsako pa zaključimo z ... zdaj in ob naši smrtni uri.
Božje usmiljenje in pravičnost
Meni je ogromno miru prineslo zaupanje, da je Karolina že v nebesih. Manj kot dva dni pred svojo smrtjo je prejela bolniško maziljenje in obhajilo, z vsemi okrog sebe je bila spravljena (zadnji tedni so bili kljub fizičnemu naporu za najin odnos res lepi) in tudi po njeni smrti sem videl več znamenj, ki so govorila o tem.
Verjamem, da je marsikdo ob izgubi svojih bližnjih težko tako miren glede večnega življenja. Smrt se lahko zgodi precej bolj hipno, v trenutku, ko nismo nanjo duhovno nekako pripravljeni, ali pa s težo v srcu, ki se nam ljudem zdi prevelika za pred Boga. Morda celo z dejanjem, ki je nemoralno. (3)
Verjamem, da bo Bog razumel našo nepopolnost, ker nas je On take ustvaril. Razumel bo celotno pot človeka, njegovo preteklo in trenutno situacijo, nevednost, stisko, pritisk okolice, ker je pravičen Sodnik, ki presega naše razumevanje. In res se bomo lahko čudili, kdo vse bo v nebesih, ki jih ne bi pričakovali (razni desni razbojniki, izgubljeni sinovi, cestninarji) ter morda še bolj, koga vse tam ne bo (vedno pravični starejši sinovi, sodobni farizeji), ki so bili sicer prej povabljeni, ampak se klicu niso odzvali. Komur se je več dalo, se bo od njega tudi več zahtevalo. Bog mi bo tudi ob smrti ponudil mesto za njegovo mizo, od mene je odvisno, ali bom dovolj odprt, da sprejmem povabilo, ko mi bo pokazal, kdo vse bo sedel zraven mene in je tudi zanj pripravljeno pitano tele.
Bog daj, da bi bil ob svoji zadnji uri, ob srečanju s sestro smrtjo dovolj odprtega srca, da bi iskreno zahrepenel po Njem in prispel vsaj v vice, kjer bi Mu lahko postal še bolj podoben (si oblekel čisto svatovsko oblačilo) pred vstopom na Svatbo.
(3) Težko je na vprašanje prijatelja, čigar babica v Belgiji je sprejela odločitev in umrla z evtanazijo, odgovoriti, kaj je z njeno dušo, ker Bogu hvala nisem jaz Sodnik. Verjamem, da tudi ta skrb, ljubezen do babice, pri Bogu šteje, in da On da prav vsakemu še eno priložnost, da obrodi sad.
Spodbuda
Ob koncu bi vas le še spodbudil, da molite za svojo zadnjo uro in za duše, ki so že v vicah in potrebujejo našo molitev. Dobro pa je moliti tudi za druge, ki so z nami še na poti, kakor je sv. Janez Bosko spodbujal svoje mlade, naj molijo za tistega, ki bo med njimi prvi umrl.