Izbrana, ne usojena
Ženo sem si izmed vseh deklet izbral s svobodno voljo, ki mi jo je Bog dal; ni mi bila usojena. Pravzaprav so bile mnoge primerne, lahko bi za več njih rekel, da ta pa je prava, ampak na koncu se je bilo potrebno odločiti in izbrati eno izmed vseh. Ljubezen je odločitev. Ni pa to kar navadna izbranka. Je srčna izbranka. Izbrana s srcem, ne z razumom, ne na podlagi kljukic.
Ali ni lepše za dekle/ženo, da je izmed vseh izbrana in ne le usojena? Pravzaprav je prelepo, da sem izmed vseh izbral prav Karolino. Bila mi je dana in sem jo izvolil, ne pa usojena in s tem ne enolično določena.
Srce vidi nemerljivo
V določenih situacijah se mora v večji meri odločati srce, ker razum se sam ne bo pravilno odločil. Tudi če ima neko dekle racionalno vse kljukice, je ključna kljukica, ki jo da srce, ampak ta kljukica ni racionalna in ni merljiva. Lahko je po nekih (še vedno precej subjektivnih) merilih najlepša, najprijetnejša, najbolj krepostna in vse, kar želim obkljukati, vendar na koncu se moram odločiti neracionalno, narediti neracionalne korake in tvegati bolečino ob zavrnitvi, prepirih, se darovati za njo. Šele odnos, za katerega dovolj tvegam in darujem, bom dovolj cenil.
Racionalno odločanje je preračunljivo, za mojo korist, moje udobje, ker s kljukicami zadoščam svojim željam. Srčno izbiranje pa gleda na duhovno korist (Ljubezen ne išče svojega - 1 Kor 13,5) in ta korist ni v navzkrižju interesov z izbranko (1). Duhovna rast je vedno koristna tudi za druge, čeprav včasih tvegamo in smo zato deležni nekaj telesne ter čustvene bolečine ob darovanju. Brez srčne odločitve bo kmalu težje vztrajati, ko se nam daritev ne bo zdela dovolj sprejeta (2) ali bomo videli, da kakšna kljukica ni (več) izpolnjena. Gotovo marsikatera kljukica nikoli niti ni bila izpolnjena. In takrat se bo končno/spet treba odločiti s srcem, ker razumsko bi rekli, da je bolje iti narazen.
Razum misli, da bo lahko, če je nekim pogojem zadoščeno, srce pa ve, da bo v vsakem primeru težko, ampak bo toliko bolj vredno in lepo, če so izpolnjeni njegovi nemerljivi kriteriji. Pa saj nisem nor, da bi izbral prav tisto dekle za ženo, ki mi bo najbolj pritiskala na moje rane, sprožilce. Ampak srce ve, da prav tako dekle/ženo potrebujem (je pomoč, ki mi je primerna), da lahko zares zrastem in da se po preizkušnjah ljubezen utrdi in ne razpade.
Srce vidi potencial
Karolina je v meni na začetku videla globoko vernega človeka, celo veliko bolj kot sem to res bil. Ko je spoznala, da temu ni tako, me je nežno vsa ta leta spodbujala in zame predvsem molila. Tudi zdaj je moja vera še vedno majhna, šibka, ampak s Karolinino pomočjo in priprošnjo sem precej zrastel prav v tem.
V zaljubljenosti je človek zaslepljen za resničnost, da vidi potencial tudi kjer razumske kljukice niso dosežene. Ko zaljubljenost mine in ko/če pride ljubezen/odločitev, se moramo vsak dan odločiti, da ta potencial še naprej iščemo in vidimo, kljub temu da vidimo tudi mnoge pomanjkljivosti, ki jih prej nismo opazili. V odnosu si dva pomagata doseči ta potencial. Zadnji avstrijski cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški (1887 - 1922) je svoji nevesti Citi (3), bodoči cesarici, na predvečer poročnega dne izrekel:
Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.
Človek, ki vidi ta potencial, je pripravljen narediti marsikaj nerazumnega, tveganega, vendar srčnega (lahko bi rekli tudi ustvarjalnega), najprej ob osvajanju in nadalje ob preizkušnjah. Vsaka oseba ima potencial za dobro, v vsakega je Bog položil seme dobrega, ki lahko zraste (morda v rože dobrega). Bog nas vidi, v tem kar bi lahko bili, kakršne nas je ustvaril. Vidi nas celo lepše, kakor dva zaljubljenca vidita drug drugega. Vidi nas vredne odrešenja tudi zdaj, ko smo še grešni. Ljubezen je polna upanja, da svetost drugega lahko postane njegova resničnost.
Odpri oči
Za konec še spodbuda, da poskušam v svojem dekletu/ženi/fantu/možu spet videti potencial in ji/mu k doseganju tega nežno pomagam vsaj z molitvijo.
Gospod, odpri nam oči srca za lepoto in dobroto.
(1) Ne misliti, da se jaz vedno odločam s srcem in tudi ne zagovarjam, da se je potrebno odločati povsem neracionalno. Zgolj trdim, da ima pogosto srce ključno ampak ne edino besedo.
(2) Kot brata Kajn in Abel, kjer se je Kajnu zdelo, da Bog njegovega brata bolj ljubi, ker ni bilo vse po njegovih pričakovanjih, Abel pa je imel morda v tistem trenuku le bolj lagodno življenje, ne pa tudi več Božje ljubezni.
(3) Karla je leta 2004 za blaženega razglasil papež sv. Janez Pavel II., Cita pa ima od leta 2009 priznan naziv Božja služabnica.